Avtorica: Pina Schlombs, vodja trajnosti, Siemens Digital Industries Software
Danes svet, v katerem živimo, doživlja temeljite spremembe. Naša sposobnost obvladovanja teh »megatrendov« – demografskih sprememb, urbanizacije, glokalizacije, okoljskih sprememb in učinkovite rabe virov ter digitalizacije – bo oblikovala našo skupno prihodnost.
Pri vseh teh izzivih je čas ključen dejavnik. Vendar pa ta pritisk postane eksistenčen, ko govorimo o tekmi za dosego neto ničelnih emisij; neto ničelnih v širšem smislu, ki zajema vse človekove vplive na okolje. Čas za dosego ciljev Pariškega sporazuma se izteka, in kot kaže poročilo Infrastructure Transition Monitor 2023, trenutno manj kot 50 % organizacij pričakuje, da bodo do leta 2030 dosegle svoje cilje razogljičenja.
Umetna inteligenca pa ima potencial, da postane prelomni dejavnik v teh prizadevanjih. Študija, objavljena v reviji Nature, ki preučuje vlogo umetne inteligence pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, izpostavlja ta potencial ter hkrati opozarja na izzive pri njegovi uresničitvi. Raziskava PwC dodatno navaja, da bi lahko umetna inteligenca do leta 2030 pomagala zmanjšati emisije CO₂ za 0,9 do 2,4 gigatone, kar ustreza letnim emisijam Avstralije, Kanade in Japonske.
Ko gre za preobrazbo temeljev naših gospodarstev – kot so proizvodnja, infrastruktura in transport – ne gre za en sam velik preskok z umetno inteligenco. Strateška uporaba »Industrial AI« (umetne inteligence industrijske ravni – zanesljive, varne in zaupanja vredne) lahko deluje kot pospeševalec in ojačevalec. Pomaga nam hitreje in v večjem obsegu reševati kompleksnejše probleme, povečati učinkovitost ter zmanjšati emisije. Kako to izgleda v praksi? Tukaj je pet ključnih primerov: